In v takšnem duhu se je tudi začela pot, najprej z vlakom do Škofje Loke, potem pa z nahrbtniki na ramah in zelo slabim zemljevidom v rokah, za nosom in pred ritjo do Bodovelj. Sledil je še končni boj s kratko, a strmo potjo do male hiške, s snegom, koreninami in drsečim blatom, preden smo prišle v naš začasni dom. (Pustimo to, da smo šele v svetlobi naslednjega dne ugotovile, da do hiške pravzaprav vodi tudi uhojena pot, ha.)
Tam sta nas že čakala voditelja, v zakurjeni hiši s pripravljeno večerjo. (Za ožent! Kontakt dobite pri avtorici članka.) Po zelo zanimivi izkušnji dveh nič hudega slutečih klanovk z wcjem smo se le-temu odpovedali in se sprijaznili z dejstvom, da bomo ta vikend pač živeli še bolj v sožitju z naravo, kot sicer. Ko smo se udomačili in najedli, se nam je pridružil tudi naš duhovni vodja in po sproščenem večernem druženju ob skodelici kave smo se počasi odpravili spat, moški del voditeljev pa nas je spet zapustil, saj sta mogla naslednji dan dokazovati, da nista le lepa, a tudi pametna (no, me to že vemo – njuni profesorji očitno ne).
Zjutraj smo se prebudili v zvokih dežja in po Jernejevem odhodu smo spet ostale same punce. Očitno to ni prav blagodejno vplivalo na vreme, saj je deževalo še cel dan. (: zaradi dežja se je tudi program malček spremenil, tako da smo soboto večinoma preživele notri, vsak naš korak pa je spremljala tudi naša nova prijateljica s stene:
Odločili smo se, da se bomo ta vikend s skupnimi močmi odpovedali svojim zvestim spremljevalcem – telefonom in se namesto smsanja in fejsbukanja rajši bolje posvetili odnosom z ljudmi, ki so bili okoli nas. In upam si reči, da se je ideja izkazala za zelo dobro.
Naučili smo se, kako učinkovito spakirati nahrbtnik, kako se obleči za v gore in kako pljuniti, če te zasuje plaz. Skratka, modrosti polna skleda! Večer se je zaključil v znamenju zanimivih igric, polnih smeha.
V nedeljo pa nas je končno s svojim obiskom počastilo sonce, tako da smo dan izkoristili, kolikor se je le dalo. Odpravili smo se na bližnji hrib, Lubnik. Pričakala nas je takšna pravljica:
Med potjo smo se tudi duhovno bogatili z branjem zgodbe, tik po vrhom:
In še zmagovalna slika na vrhu:
Po povratku v hiško in kosilu nas je čakalo še pospravljanje in pot domov. Doma pa so spet prišli na vrsto po-skavtski simptomi – vsi smo kar naenkrat ugotovili, kako zelo v resnici smrdimo po dimu, nihče ni razumel naših šal, okolica je bila nekam čudno tiha...
Skratka, komaj čakamo obljube!