Tabor Klana Nabrite lisice in ovca 2012

Kolesarski poletni tabor klana po Prekmurju od 22.7.2012 do 29.7.2012

POGAČA!!!

 

Tour de Prekmurje se začenja- z osebo Klemen Arlič in 10 others (objavljeno na facebooku, dne 22. 7. 2012)

 

Tisti bolj zamudljivi smo komaj ujeli vlak. Ta je s sedmega perona odpeljal proti Mariboru. Ja, vem, nenavadno, ljubljanski skavti se običajno na tabor zavlečemo v naše drage gorenjske planine, še raje pa pobegnemo v toplo Primorje. Ampak ne, zakaj ne bi tokrat preiskali tistega koščka Slovenije, kamor ljubljanska noga redkeje stopi? Drago Prekmurje. Okusni mesni bograč, sladke pogače, Vlado Kreslin in njegova Jutra, degustacija laškega rizlinga, z zvezdami prebodeno nebo ... od koder nas s svetniških koncev najbrž spremlja še sveti Daniel Hallas, črenševski svetnik.

 

Nič čudnega ni, da je Prekmurje dalo pisatelje kot sta Feri Lainšček ali Miško Kranjec. Tudi mi smo na svojih otovorjenih kolesih lahko občutili mir in prijaznost te ravnine, posejane z žiti in kukrco J Le-to smo si lepega večera spekli na ognju. Pravzaprav je šlo za našo krščenko Manco, ki je morala prestati težke kmečke izzive – voziti samokolnico, hoditi naravnost, ko se »ves svet vrti« in  seveda lupiti koruzo. Ko človek prestane tako resne preizkušnje, zasluži nove ime – med nas smo sprejeli Rahločutno čigro!

 

Čez dan naj bi kolesarili. Ne pravim da nismo, samo … tudi počivanju se nismo odrekli. Prijazen radgonski kaplan nam je podrobno razkazal Gornjo in negornjo Radgono, Ninin stric nas je pogostil v vinski kleti, nas peljal pogledat star mlin in pospremil na pot skozi pragozd, kjer naj bi videli divje svinje. Čeprav jih ni bilo, smo pa mi prišli nazaj naravnost svinjski. Sem pa tja je kdo poletel čez kolo ali pa je kolo poletelo, in je potem še do konca tedna škripalo. Samo si je krivo.

 

Hvaležni nismo bili le za naravo, ampak tudi za dokaj redno posejane mercatorje in tuše, kjer smo si lajšali duše. Z ogromnimi sladoledi iz banjic. Neža pa nam je v Hoferju priskrbela še ledenke. Morda se sliši pregrešno, a Maja, ki je vodila finance, je poskrbela, da smo do vrnitve v Ljubljano porabili ves denar. To pa je bil na nek način tudi namen tabora, mar ne?

 

Ob večerih smo poiskali prostor za naše šotorčke. Potem smo prislonili kolesa in začeli s koles odlagati šaro – armaflekse, spalke, ukulele, bombice in gorilnika, paštete in štruco kruha, nekateri pa smo imeli s sabo še knjigo, dve ali tri. Jernej je iz svoje čarobne vrečice vsak večer potegnil kelih in hostije in kjerkoli smo že bili (okoli ognja ali v razmetani sobici), ne glede na okoliščine (tudi če je v sosednji hiši ravnokar potekala veselica z balkanskimi karaokami), smo obhajali sveto mašo in Jernej nam je iz beležk v svojem mobilnem telefonu prebral evangelij. Maše so me vedno zbližale z Bogom, morda prav zato, ker smo obhajilo lahko prejeli pod obema podobama!

 

Ker je bilo vroče, smo se osvežili s špricanjem (vode, seveda). Ni pa šlo za navadno vodo, ampak za takšno iz starega in pomembnega lendavskega vodnjaka. Ker v bližini črpajo nafto, je imela tudi voda takšen vonj. Smo pa zato ob poti nabrali dišečo sivko, če to kaj pomaga. Da ne boste mislili, živeli smo povsem higienično. Če se je dalo, smo umili zobe, potrebe smo hodili opravljat v koruzo in se mazilili z lanenim oljem. Ekspert pri tem je Jan, maser z licenco, ki je pripravil masersko delavnico. Po njej smo bili znova tako živi in lepljivi

.

Kar se tiče delavnic, je bila nepozabna (NEPOZABNA!!!) delavnica o oblakih, pa tudi tisti o zvezdah in reki Muri sta bili kar zanimivi. Vsak je kaj pripravil, efekt pa je bil seveda odvisen od vloženega truda, ne. Klemen nas je recimo zjutraj budil in mislim, da se je res zelo potrudil, glede na to, da je moral to početi tudi do tričetrt ure … Jure pa je bil vodja poti, na vsakem križišču je premišljeno počakal in prosil Jana naj že pogleda na GPS, kam naprej.

 

Napredovali smo počasi, a s srcem, kolesi, telesi ter šaro in prišli daleč. Ljudje so nam radi pomahali, vsakdo ima rad skavte ali tabornike, čeprav nas kdaj ne ločijo (to bi jim še spregledali. Da pa te nazovejo z miško …) in vsakdo si rad vzame čas in nas pozdravi, čeprav v večini primerov ravnokar kosi travo! Neverjetno, kako pomembno opravilo je to v tistih koncih. Povsod smo videli ljudi, ki so kosili. (Mogoče call me maybe spot deluje najprej tam.) In videli smo konce in kraje vse od Maribora, Bogojine in Gornje Radgone do Murske sobote, Lendavskih goric in Ptuja. Zahvale gredo Nininim sorodnikom, Tinkinim starim staršem in seveda kaplanu iz Radgone. Srečnež je za cerkvijo gojil sadovnjak zrelih breskev ter nektarin in dovolil, da smo jih trgali na zalogo. Heaven! Vsakega raja pa je enkrat konec in po tednu dni smo se z vlakom spet vračali domov. Maja je še malo čakala sprevodnika, nato pa vendarle sedla v našo družbo.

 

V zlate knjižice smo potem drug drugemu napisali nekaj za v spomin, a prebrati smo jih smeli šele doma. Vsi pa smo se strinjali, da je bilo na taboru najboooukše in da take pogače kot je v Prekmurju, ni nikjer drugje!

 

 

Domača kopalnica, svečke, zlata knjigca in obilo drekcovih spominov. :D Prekmurje rocks skooos! J— z osebo P. Jernej Kurinčič Ofm in 10 others. (objavljeno na facebooku, dne 29. 7. 2012)

Objavljeno v Zgodilo se je
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.