Tabor čete Ponosnih žab 2012

Letos se je poletni tabor izvidnikov in vodnic
odvijal V bivšku, od 9. do 21.7. Kot vsako leto, smo tudi tokrat imeli zelo zanimivo temo. Že takoj po prihodu smo izvedeli, da je naš sovražnik Aldvin zavzel še en tabor upornikov, zato smo morali prekiniti naš napad na sosednji tabor in se z »velikim vozom« (beri: vlakom) odpeljati do naših zaveznikov, ki so nas skrili.

Najprej smo morali naš taborni prostor primerno zavarovati. To smo dosegli z Aldvinanto, veliko črko A, ki nas je uspešno varovala pred Aldvinovimi silami. Šele nato smo se lahko varno lotili postavljanja tabora. V naslednjih dneh smo predvsem končevali taborne zgradbe ter s svojimi dosežki pridobivali barvaste kamenčke, naše denarno sredstvo, s katerim smo si nato kupovali malice. Kmalu so se v okolici tabora na kamnih pojavile nerazumljive rune, ki smo jih morali prinašati v štabni prostor in tudi za njih dobivali kamenčke. Seveda skavtski tabor nima pravega čara brez nočne igre. Tako smo tudi mi imeli precej razgibano nočno življenje. Očitno smo bili zelo zanimivi, saj se nas skupina naših stalnih nočnih gostov kar ni in ni naveličala. Seveda smo imeli tudi dvodnevni hajk, na katerem smo se po vodih odpravili na že vnaprej določeno pot do prijaznih ljudi, ki so nam ponudili zavetišče. Ko smo se vrnili v tabor, smo nadaljevali z iskanjem run. V našem pribežališču z omejenimi zalogami hrane smo preživeli že kar nekaj časa, zato so nas v našem oporišču obiskali tudi naši starši, ki so nam prinesli sveže obleke, predvsem pa veliko okusne hrane in pijače. Imeli smo mašo z obljubo novinke Rebeke, popoldne pa se je odvijal družabni program.

Po njihovem odhodu se je naš boj proti Aldvinu nadaljeval. Po nekaj dneh brezskrbnega garanja pa je tabor pretresla šokantna novica. Aldvinovi pristaši so odkrili naš tabor! Imeli smo ravno dovolj časa, da smo pobrali najnujnejše stvari ter zbežali na Porezen. Tam nas je v svoje prenovljeno pastirsko zavetišče sprejel prijazen gospod, ki praktično že celo življenje živi na planini. Prespali smo v njegovem udobnem zavetju, naslednje jutro pa smo se povzpeli na vrh, ker smo iz run dobili namig, da je tam izredno pameten Belobradi, ki ve, kako premagati Aldvina. Res smo ga po dolgem tavanju po podzemnih rovih tudi našli. Podaril nam je knjigo, napisano v runah, v kateri je bil po njegovih besedah ključ do naše zmage. Tako smo zopet varno odšli v tabor in se takoj lotili prevajanja.

A tudi v taboru nas je pričakalo presenečenje. Dobili smo nova gosta, cigana, ki sta trgovala na tem območju in sta za nekaj dni prišla tudi k nam. Prišli pa so tudi drugi gostje, ki so nam postavili zelo zanimivo pot preživetja, ki je bila polna adrenalina in zabave, čeprav smo malo pogrešali blato, ki ga na žalost ni bilo prav veliko. Po uspešno opravljeni poti nam je v zelo kratkem času uspelo razvozlati celotno knjigo. Razkrila nam je glavne Aldvinove šibkosti, in orožje, s katerim ga lahko premagamo. Naša ciganska gostja je imela skoraj ves potreben material, razenj dragocenega srebra, zato smo se odločili za napad nad srebrne duhove, ki so ga imeli na pretek. Vendar smo morali biti zelo previdni, saj nam srebrni duhovi niso bili pripravljeni prijateljsko izročiti svojega srebra. Borili smo se na vso moč in na koncu kljub izdajstvu enega od ciganov, ki se je pridružil Aldvinovim silam, nabrali dovolj srebra. Po tej uspeli misiji smo odšli v tabor, kjer smo si izdelali orožje in nabrali moči za končni udarec Aldvinu.

Tisti večer smo se previdno, v skupinah, priplazili do Aldvinovega tabora in napadli njega in njegove pribočnike. Boj je bil hud, a smo brez smrtnih žrtev dokončno porazili hudobneža. Predzadnji dan so voditelji zapustili naš tabor, da smo si oddahnili drug od drugega, predvsem pa, da smo sestavili in izpeljali krste za novince ter postavili ogromen ogenj, da so našim voditeljem od ganjenosti stopile solze v oči (ali pa mogoče od strašne vročine, vzrok še danes ni točno znan). Zadnji dan smo pospravili naš tabor in imeli slovesno mašo. Tudi jambor je padel, poslovili smo se od izvidnikov in vodnic, ki so zapuščali našo četo, da bi se pridružili starejšim klanovcem.

 

 

 Mislim, da smo vsi tisti, ki smo se udeležili tabora, od njega odnesli ogromno lepih spominov, pa tudi uporabnih stvari. Še enkrat se v imenu čete zahvaljujem voditeljem in drugim sodelujočim pri pripravah, ki so poskrbeli, da je bil naš program poln zanimivih stvari ter da je tekel brez večjih zapletov. Tabor nam bo zagotovo vsem ostal v lepem spominu.

 

Ogled vseh slik

Objavljeno v Zgodilo se je

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.