Ko smo prevzeli breme na svoje rame in zvedeli, da smo mimo grede izgubili kamenčke, smo se počasi odpravili na pot. Našo branilsko hordo smo sestavljali: Luka - romski priseljenec, ali po domače, brezdlaka človeška ribica. Nik - potujoči orglar ali šarmantni flamingo. Peter - gozdni mož ali razigrana koala. Jan - pobiralec davkov ali raznoglasni lenivec in Blaž - ledeni kralj ali poskočni srnjak.
Po dolgi hoji in mišljenju, da smo na pravi poti smo ozrli šotore in naš tabor. Po dolgem pregovarjanju s poveljnikom Jakatom Gromkoglasnim in Marjeto Strelojeto, smo se zopet odpravili na pot. Lačni in sestradani smo tavali po brezpotju, brez vsakršne samozavesti, katero so nam povrnile čokolade in lizike. Kasneje so nas Nikove odlične navigacijske sposobnosti in orglarski talent, zopet pripeljale do gorskega oporišča proti Alduinu. Peter pa se je zravne kotalil kot hrustljava solata. Mimogrede je Jan s svojim neizmernim talenotm in davkopobiralskimi veščinami v blatni luži poiskal sled divje svinje, jo s svojimi soretnimi prstki okviril in s pomočjo Petra, razigrane koale, vanj vlil gips. Potem, ko si je naša branilska horda poiskala zavetišče v drevesni dublini s štedilnikom, tekočo vodo, in WCjem, smo se hudomušno odpravili spat.
Tisto noč sej je Blaž, poskočni srnjak, prelevil v svojo pravo podobo in odskakljal v gozd. Njegove oči so se svetile kakor najtemnejši čokoladni mafini na dnu temnega oceana. Naslednje jutro je med napajanjem Petra, razigrano koalo, mimogrede ovohavala divja pošat. Peter jo je sprejel kakor svojo sorodnico. Ker si je pošast želela polastiti Petrove dragulje, jo je grdo zavrnil. Pošast pa je hudomušno odkorakala nazaj v svojo domovino skozi čudežno duplino v Narnijo, nazaj na Hrvaško.
Ko smo se vračali v tabor, so se iz severa vili proti nam najbolj divji vetrovi, kakor iz Lukatove zadnjice po dnevu odprtih vrt. Medtem je zastava plapolala v vetru, kakor najbolj svež kozji sir, ki se vije pod nožem. Med jadranjem v pacifiku, smo ugotovili, da smo imeli vsi zelene majice, le Blaž je imel zeleno majico modre barve. Peter pa se je zraven smejal, kot najbolj zrela koleraba.
Ko smo se približevali ciganskemu naselju, smo se srečali z ostalimi mutanti naše družine. Točno ob 15. uri je bila ura tri. V taboru so nas pričakali poveljnik Jaka Gromkoglasni, Marjeta Strelojeta in Katja. Ob pogledu na naš čudovit odlitek sledi, so se našim poveljnikom odprle zapornice in ven pritekle solze, čiste kakor najbolj čista solata na čarovničinem vrtu. Ob pogledu drugih na ta odziv, so se nas vsi hoteli dotakniti. A mi smo to dovolili le Jakatu, kasneje pa tudi Marjeti.
Zelo smo bili zadovoljni in se hladokrvno smehljali, saj smo vedeli, da smo dvema krivosrčnima osebama uresničili sanje. Peter pa se je skremžil kakor kisla repa
-Panterji