Kdor prej ni vedel, da je krdelo letos res veliko, mu je to postalo jasno ob pogledu na množico, ki se je zbrala. Nadaljevanje je bilo precej normalno: malce gneče in zmede, poslavljanje od staršev, molitev, igre in skorajšnja zamuda na našega železnega bivola. Ampak kaj hočemo, če ne tečemo za njim se nam zdi, da jesenovanje ni zares pravo.
Ko smo vseeno uspešno ujeli bivola, nas je ta odpeljal v bližnjo džunglo – v Vnanje Gorice. Naš tamkajšnji začasni brlog je bil že prijetno topel, v njem pa nas je pričakal Sivi Brat, ki nam je skuhal čaj. Najprej smo se malce udomačili in skupaj pomalicali, potem pa smo se odpravili na lov! Od naše Bagire smo namreč dobili pismo, v katerem nam je povedala, da še vedno lovi v daljni džungli, da pa jo skrbi, da se bomo med njeno odsotnostjo polenili in pozabili kako loviti. Zato se je odločila, da nam pripravi lovski trening med okoliškimi polji. Na njem smo spoznali mojstrske besede mnogo džungelskih prebivalcev in napisali postavo džungle. Bagira je res dobro preizkusila naše sposobnosti – mojstrske besede je skrila na vse mogoče in nemogoče kraje, tako da smo se kar namučili, da smo prišli do vseh. Še dobro, da je bila z nami ježevka Iki z izjemnimi vohalnimi sposobnostmi, smrček Sivega brata nas je namreč mnogokrat po nesreči poslal v napačno smer.
Nazaj v brlog smo se vrnili malce utrujeni in lačni kot volkovi. Čeprav smo med lovom ujeli veliko novega znanja, nam je vseeno manjkalo nekaj za naše želodčeke. Mama Rakša in Želva U sta nam skuhali zelo okusno kosilo, ki smo ga z veseljem pojedli – tudi repete. Ko smo končali s kosilom je bila ura že štiri, po njem pa smo imeli še malce prostega časa. Potem je bil čas za to, da se naučimo pesem Na skalo posveta in da volčiči dobijo svoje prve letošnje plene. Upamo, da jih bodo letos lovili prav tako pridno in prizadevno kot prejšnja leta!
Kmalu pa je prišla v džunglo noč in s tem primeren čas, da se odpravimo na skalo posveta. Medse smo namreč želeli sprejeti volčiče mladiče, da bodo postali pravi člani našega krdela. Širkan se s tem sicer ni strinjal, kar nam je tudi jasno povedal in nas s svojim renčanjem precej prestrašil, a se kot svobodno krdelo nanj ne oziramo preveč. Maldiči so dokazali, da jih je vredno sprejeti: da imajo močne čekane, dobre glasilke in spretne šape, zato smo bili vsi veseli, ko so končno dobili svoje kožuščke, ki jih bodo varovali pred nevarnostmi džungle. Po ujetem mastnem biku, smo se odpravili nazaj v brlog, kjer nas je čakal še zabavni večer in potem težko zasluženi počitek.
V nedeljo smo vstali že zelo zgodaj. Odpravili smo se na jutranjo telovadbo in k sveti maši, po njej pa je sledil zajtrk. Potem smo spakirali svoje nahrbtnike in pospravili zgornje nadstropje. Ker smo do kosila imeli še kar nekaj časa, smo se odšli igrat v gozd. Ena skupina se je igrala roverčka z našo Iki, ostali pa so se s Čilom in Akelo igrali zastavice. Kljub temu, da je šlo Čilu zelo dobro in so vsi želeli biti z njim v skupini – še Akela, ki je vodila nasprotno ekipo – je njegova skupina trikrat zaporedoma izgubila. Včasih se zgodi tudi to. Ampak saj vsi vemo, da džungla ni potica :)
Po kosilu smo še do konca pospravili naš brlog, potem pa so že začeli prihajati starši. Naredili smo še nekaj skupinskih fotografij, potem pa se še poslovili in odšli domov.
