Bilo je čudovito nedeljsko dopoldne, ravno pravšnje za drugi zajtrk, in hobnt Bilbo, pardon, hobit Bilbo je začuden odzdravljal veliki druščini škratov, ki se je iznenada znašla pred njegovo hobitino. Bil je zgrožen! Kaj sploh počnejo pri njem? Zakaj ves čas govorijo o nekem zakladu? Bilbu ni bilo nič jasno. Ne samo, da so nepovabljeni gostje, od glave do peta premočeni, tacali po njegovem domu, popolnoma so izropali tudi njegovo shrambo!! "Bodo pa jutri lačni", si je mislil.
In so res bili. Vsaj dokler niso srečali dobrodušnih vilincev, ki so jim nasitili trebušnike, jih naučili lokostrelstva in izdelovanja vilinskih piškotov, preden pa so vilinci odšli, so Bilbovo shrambo še naponili s svojimi dobrotami. Toda, oh nesreča, nekako so jih izvohali hudobni orki, vse ukradli, potacali kuhinjo in pobegnili v gozd. Ukradene jedače v gozdu žal nismo našli (nismo si drznili iti preblizu orkovskemu rjovenju), povrh vsega pa smo v gozdu izgubili še Bilba. Kakšna sreča, da so hobiti tako prebrisani, ter da imajo tako tih korak! Bilbo je ušel iz orkovskih krempljev, uspelo pa mu je tudi izmakiti našo hrano! (morda je poleg tihega koraka malce pripomogla tudi čarobna krona, s katero je postal neviden...)
Nismo mogli več nepripravljeni čakati na okovske napade, zato smo naslednji dan namenili pripravam za boj. Škratje so si izdelali vodne bombice, nato pa so se škratovske rodbine spopadle med seboj. Zvečer je bilo v hobitini precej tiho. Morda zato, ker so bili bojevniki precej utrujeni, bolj verjetno pa zato, ker vilinke Galadriel in škratov Kilija, Norija in kralja Thorina ni bilo!! V temačnem gozdu jih je med iskanjem sledi za orki ujel pajek! Ko so jih škratje našli, so bili že čisto omrtvičeni. Komaj so jih izmotali iz mrež, toda uspelo jim jih je rešiti in pobegniti pajku, ki je med drevesi prežal nanje.
V sredo smo odšli na iskanje plošč s starodavnimi runami, da bi lahko razbrali pomen napisov na zemljevidu do škatovskega zaklada, ki nam ga je dala Galadriel. Zoprno, da smo slabo spakirali za na pot - vzeli smo le (roko na srce, ne pretirano dobre) vilinske piškote. Da bi se dokopali do run, smo morali premagati hude skušnjave in ostati na poti, toda na koncu nam je uspelo, saj se počasi in vztrajno pride povsod. Končno smo dočakali tudi kosilo, ki sta ga prijazno prinesla Galadriel in Kili. Po plezanju na starodavno lipo, smo krenili nazaj proti hobitini. Kljub temu, da smo zdaj znali prebati zemljevid, nam ni uspelo najti zaklada.
Naslednjega dne je končno prišel čarovnik Gandalf, ki je ugotovil, da se verjetno na zemljevidu skriva še kakšen skrivni napis, ki se ga da razbrati pod posebnim plamenom. Za to pa smo potrebvali vse mogoče magične sestavine, od poslednje samorogove sape, pa do okovega ritnega znoja. Vse to smo drago plačali pri nategunskem trgovcu Vileku, vendar nam je naposled le uspelo prižgati čudežni plamen. Z Gandalfovo pomočjo smo odprli skrivni prehod in se podali proti zakladu... toda nikjer nič! Gandalf nam je le povedal nekaj skrivnostnih stavkov, ki jih nismo razumeli, kako se pride do našega zaklada, pa je zamolčal. Poklapani smo že odšli spat, ko se je kralju Thorinu končno posvetilo, kaj je pomenilo čarovnikovo modrovanje! Navdani z novo nado smo se pognali v temni gozd v boj z orki, jim po dolgem boju spretno izmaknili štiri zlate puščice, z njimi pa smo nato ubili strašnega zmaja Smauga, ki je stražil zaklad. Končno smo se le dokopali do njega! V skrinji je bilo vse polno ne preveč zdravih dobrot, odkrili pa smo tudi, da je prijateljstvo največji zaklad od vseh.
Zjutraj smo se zbudili v džungli. Volčiči so starim volkovom navdušeni razlagali nekaj o škratih, zakladu, hobitih, orkih, zmajih, čarovnikih, vilincih in podobne reči, stari volkovi pa so začudeni prisluhnili njihovim zgodbam. Ob igrah, smehu in ognju smo preživeli dan, zvečer pa smo se na skali posveta poslovili od volčičev odhoda in se posladkali z mastnim bikom. Hitro teče čas, če se ima volk lepo, in že je bila tu sobota, ko so starši prišli po svoje volkce. No, tudi dnevi do novega skavtskega leta bodo hitro minili. Se že veselimo!