Kot prvo nas pobere skavtski avtobus, z loputo, ki vodi k motorju in se kar naprej odpira. Da med vožnjo ni dolgčas (včasih je tudi dolgčas boljši …) nas zabava Jure. Slišimo vice o zajčkih, gozdovih in t.i. rjave vice, ki jih prišepetava šofer. Mislim, da se igramo tudi kvize o najmlajšem članu, o najmanjših ušesih in medenih laseh.
Olajšano se zgrudimo iz avtobusa in se odpravimo v prvo šumo ... no … na wc pač. Skavti se imamo radi, zato nas Marjeta taktično razdeli v pare, ki naj bi se med seboj spoznavali. Šlo naj bi za žrebanje, a Marjeta razdeli listke tako zvito, da se vsak volčič pomeša z nekom iz čete ali klana. Tako se ta raznolika družba pomika k sivi hiški sredi Brkinov. Izkaže se, da siva hiška ob cerkvi ni tako nedolžna. Gre za staro vojašnico z železnimi pogradi, ki se podirajo in udirajo. Odzivi so precej zanimivi, sploh ko se kar naenkrat pojavi še morje vode in poplavi celo sobo. Nekaj pušča.
Pestro dogajanje pa je zgleda všteto že v program - za jutranjo telovadbo plešemo zumbo, za surove fižolčke čistimo WC-je in masiramo voditelje, in ko se zaprejo v kuhinjo, se zgoraj bojuje pillow – fight. Imamo novega tehničnega pomočnika, ki si žal zapravi srečno prihodnost s šalo, da je bil nekoč tabornik. Šala se ponesreči, saj skavti in tabornik … no, ja. Saj veste.
Sicer pa nam tehnični odlično kuhajo, predvsem moram pohvaliti pudingasto mešanico z albert piškoti in banano v železnih posodah. Po tem se prileže ležanje na toplem asfaltu in mežikanje v sonce. Medtem se mimogrede še nekdo poroči in vsaka si želi ujeti poročni šopek. Ta se na srečo razprši na vse strani in zato bi se gotovo zgodila še kakšna poroka … a kaj ko je treba negovati malo ogabno žabo, ki je simbol ponosnih žab. Nekdo se žrtvuje in čisti žabin terarij, drugi pa opazujejo žive kobilice, ki bodo prej ali slej hrana ponosni žabi. Ne vem, kako ponosna je žaba, ampak takšna je vsekakor gruča volčičev, ki pred sabo kakor totem nosi dolgega slepca in z njim vsem mahlja pred nosom.
Hvala Bogu za volčiče sledi Skala posveta. Bagira jih odpelje v naravo, kjer se bodo pripravili na obljube.
Tudi četa se gre zanosno pripravljati - tisti, ki bodo prejeli novo rutko (ta bo črtasta z belimi in zelenimi progami) sestavljajo pismo obljube - gre za iskren spis na pomečkanem listku, ki predstavlja tvojo skavtsko odločitev. Pomembna reč. Klanovci dobrodelno režemo leskove tanke sveže veje na katerih se bodo grele oz. zažgale (vmesna varianta se redko posreči) slastne hrenovke.
V toplem večeru pod zvezdami pride izpod kupčka vlažnih vej rdeč plamen ognja (to se vedno zgodi, če ogenj postavlja JEK J). Volčiči nas zabavajo s svojimi vici in nihče ne bi mogel prehvaliti iger tipa prostovoljec?vrgli-ga-bomo-na-foro-ahaha ob ognju. Kot rečeno si na palicah pečemo hrenovke, jabolka in kruh ter prepevamo čebelico Majo, že zato ker ima ta čebelica Maja letos 100 let!
Ogenj vidim še, ko zaprem oči in mi lasje dišijo po dimu in bere Ana pravljico in se kuža zadovoljno sprehodi čez mojo glavo, ki jo zato raje skrijem v spalko.
Pri nedeljski maši se nam pridružijo še starši, med njimi so tudi Ježi, ki so vedno na preži.
Ta vzklik in še drugi se zaslišijo vsakič, ko obljubijo novi volčiči, novinci četinih vodov in novinci v klanu. Zgodovinski trenutki. Maša je zato kar zabavna, le za lepo vreme se nihče ne zahvaljuje, ker zunaj lije kot iz škafa. Nebo nam prijazno pošilja vode, starši pa prinesejo razne dobrote, predvsem tradicionalne pice in sladice. Zabava se začenja s karaokami, ki jih pripravijo Ježi. Ko sedemo v avtomobile, kjer dve uri gledamo ritmične brisalce, moramo staršem še odgovarjati na dolgočasna vprašanja o hrani, spanju in vremenu … a misli vsak na kaj drugega - na igranje roverčka, na veliko sekundo, ki jo dasta dve trobentici, na spanje pod mizo in nekateri moramo žal misliti tudi na kose menaške, ki so ostali nekje v sivi vojaški hišici v Tatrah pri Brkinih.
SLIKE: PRIDEJO KMALU :)